Search for a command to run...
Zunajcelični vezikli (ZV) so nanometrski delci, obdani z lipidnim dvoslojem, ki s prenosom nukleinskih kislin, proteinov in lipidov sodelujejo pri regulaciji številnih bioloških procesov. Sproščajo jih različne celice. Njihova sestava, velikost in količina pa odražajo fiziološko ali patološko stanje celic, ki jih izločajo. Zaradi teh lastnosti lahko služijo kot označevalci bolezni ali kot potencialni terapevtiki, ki lahko bioaktivne molekule prenašajo tudi preko telesnih pregrad. Med celične vire ZV, ki bi v določenih primerih lahko nadomestili celice v celičnih terapijah, sodijo mezenhimske matične/stromalne celice (MSC). MSC se zaradi svojih imunomodulacijskih in regenerativnih lastnosti že uporabljajo za zdravljenje. Raziskave so pokazale, da je njihov terapevtski učinek najpogosteje posledica delovanja citokinov, rastnih dejavnikov in drugih bioaktivnih molekul, pri čemer ključno vlogo pri prenosu teh molekul do tarčnih celic igrajo prav ZV. ZV pridobivamo z gojenjem MSC in vitro, na njihovo vsebino pa lahko vplivamo s prilagoditvijo pogojev gojenja ali z gensko manipulacijo celic. Pridobivanje in uporabo ZV spremljajo številni izzivi, kot so pomanjkanje standardiziranih laboratorijskih postopkov, zahtevnost proizvodnje, visoki stroški ter kompleksne regulativne zahteve, s katerimi se bo treba spopasti v prihodnosti. Rezultati danes še maloštevilnih študij za terapevtsko uporabo ZV, pridobljenih iz MSC, kažejo, da imajo ZV primerljiv terapevtski potencial kot njihove izvorne celice. V tem preglednem članku povzemamo najnovejše bazične in predklinične raziskave, klinične študije in ključne izzive, ki bodo odločilno vplivali na nadaljnji razvoj terapevtske uporabe ZV iz MSC.