Nevidna prisotnost umetne inteligence kot pedagoške motnje branja v osnovni šoli

Branje v sodobnem digitalnem okolju poteka v kontekstu algoritmično posredovanih informacijskih tokov, v katerih umetna inteligenca vse pogosteje deluje kot nevidni, a strukturni dejavnik bralnega procesa. Algoritmi filtriranja, personalizacije in generiranja besedil ne vplivajo zgolj na dostop do informacij, temveč tudi na pogoje njihove interpretacije, kar postavlja pod vprašaj ustaljene modele bralnega razumevanja. Namen prispevka je konceptualno osvetliti vlogo umetne inteligence v branju ter razviti teoretski okvir kritične bralne pismenosti v algoritmiziranem okolju. Prispevek temelji na analitičnem pregledu raziskav s področja digitalnega branja, novih pismenosti in umetne inteligence v izobraževanju ter na konceptualni sintezi teh izhodišč. Umetna inteligenca je razumljena kot pedagoška motnja, ki v bralni proces vnaša epistemološke, interpretativne in metakognitivne razkorake ter omogoča reflektirano obravnavo besedil. Ključni rezultat je model kritične bralne pismenosti, ki povezuje epistemološko zavest, razumevanje algoritmičnega vpliva, kritično presojo virov, poglobljeno interpretacijo besedil in metakognitivno refleksijo. Model ponuja izhodišče za razmislek o poučevanju branja v osnovnošolskem kontekstu ter za nadaljnje empirične in didaktične raziskave.